Tomaž Lučovnik: » Če bomo na OI v Tokiu imeli predstavnika tako v moški kot v ženski konkurenci, bo to super.«

Tržič, 2. januar 2018

Od konca leta 2014, torej dobra tri leta, Tržičan Tomaž Lučovnik opravlja vlogo sekretarja Triatlonske zveze Slovenije. Velikokrat skrit v ozadju, a pazljivo skrbi za to, da zveza organizacijsko, finančno in strokovno pluje v pravo smer. V teh letih se je zgodilo marsikaj, rdeča nit dogodkov pa se povezuje tudi s Tomaževo mislijo – triatlon v Sloveniji je vsako leto bolj razvit na vseh področjih, vse skupaj pa nas čaka še veliko dela.

Tomaž, kako primerjaš svoje delo pod sedanjim in prejšnjim vodstvom TZS, kje so stične točke ?

»Kar zadeva mene osebno, je šlo v veliki meri za drugačne izzive. V prejšnjem UO sem takoj prišel v sistem dela, ki je bil v veliki meri tako organizacijsko kot finančno podrejen kvalifikacijam in nastopu Mateje Šimic za OI v Riu. Od marca letos, ko je skupščina TZS izvolila novo vodstvo, pa smo pristali v tako imenovani poolimpijski sezoni. Tako da se v bistvu nov UO sooča z izzivom novih OI, ki bodo leta 2020 v Tokiu.«

Torej je bilo delo pod prejšnjim vodstvom lažje, ker si prišel že v ustaljene tirnice ?

»Hja, težko bi rekel lažje, dejstvo pa je, da sem prišel že v »postavljeno« zgodbo. Prejšnji predsednik TZS in UO so ob mojem prihodu že imeli smernice in fokus na to, kaj je takrat bistveno. «

Kaj je sedaj drugače ?

»V tem tako imenovanem poolimpijskem obdobju imamo več izzivov, med katerimi izstopa v sklopu kvalifikacij za OI predvsem menjava generacij, saj v ospredje prihajajo mlajši tekmovalci. Prihajajo novi kandidati za nastope na najvišjih nivojih, naši perspektivni mladinci pa postajajo člani. Istočasno pa smo marca letos dobili tudi novo vodstvo zveze, nov UO TZS pa je soočen s podobnimi izzivi kot prej: z zagotavljanjem zadostnih finančnih sredstev ter glede na posamezne pomembne projekte z iskanjem pravih usmeritev, kaj je za delo TZS pomembno v prihodnje.«

Kje ste že dosegli širši konsenz ?

»Vsekakor pri vedno večjem vlaganju v razvoj mladih ter v vrhunski šport.«

Kje pa je po tvojem mnenju zveza napredovala v teh letih ?

»Na več področjih, pa dajva uporabiti merljive faktorje, ki so dejansko zelo natančni. Več imamo triatlonskih klubov kot pred leti, saj bomo v 2018 na številki 30. Povečalo se je število tekem v triatlonu, duatlonu in v akvatlonu ter udeležba na njih, prav tako se je povečalo število licenc. Pomembno je tudi število kategoriziranih športnikov po merilih OKS – imamo triatlonce v mednarodnem, svetovnem merilu, kar je zelo dobro.«

Kje imamo še rezerve ?

»Seveda je vprašanje, kako nas vidi širša javnost. Veliko naporov smo vložili v objavo novic na spletni strani in facebooku TZS ter v odnos s slovenskimi elektronskimi in tiskanimi mediji, kar bo vsekakor širšo javnost bolj izobrazilo o tem, kaj je naša prioriteta.«

Ali je to dovolj za pridobitev večjega števila novih poslovnih partnerjev ?

»Za zdaj še ne, saj moramo na tem še marsikaj narediti. Predvsem mislim na to, kako našo vizijo predstaviti morebitnim partnerjem. Težja okoliščina je v tem, da nismo televizijski šport, kar je v Sloveniji skoraj predpogoj, da dobiš finančno močne sponzorje.«

Kako se s tem spopadajo v ETU in ITU ?

»Tako evropska kot svetovna triatlonska zveza sta na tem področju v večjih državah lahko veliko naredila, nenazadnje pa je triatlon zelo gledan šport tudi na olimpijskih igrah. V Sloveniji za zdaj triatlon za tv občinstvo še ni tako privlačen, kot bi lahko bil. Zanimivo pa bi bilo videti, kakšna je gledanost prenosov tekem najvišjega ranga v svetovnem triatlonu na televizijski postaji ŠPORT TV. Zdi se mi, da prepoznavnost triatlona narašča, vedno pa se seveda postavlja vprašanje, kako sponzorjem predstaviti triatlon, da postanejo naši dolgoročni partnerji.«

Triatlon je vedno bolj popularen med menedžersko srenjo tako doma kot v tujini. Čemu to pripisuješ ?

»Temu, da je je skupni imenovalec odločevalcev v podjetjih in triatlona dejstvo, da moraš povezati različne zadeve, da dobro delujejo. Pri triatlonu ti recimo nič ne pomaga, če si svetovni prvak v plavanju, če ne obvladaš kolesa. Podobno je tudi pri vodstvenih delavcih v podjetjih – danes ni več dovolj, da si dober analitik, moraš tudi poznati razmere na trgu v praksi, da lahko izpelješ posel, obvladati mehke veščine vodenja, imeti pogajalske sposobnosti… Vsekakor je ta t.i. »multitasking« skupni imenovalec poslovnega sveta in triatlona, razlog, ki privlači direktorje v triatlon, ne smemo pa pozabiti tudi na pridih ekskluzivnosti – triatlon ni ravno poceni šport, poleg tega pa danes teče že skoraj vsak, medtem ko triatlonec ni vsak drugi ali tretji rekreativec.«

Si vpleten v delo ETU, zato poznaš dobro razmere tudi v tujini. Kje se trenutno nahaja slovenski triatlon ?

»S strani ETU smo ponovno uvrščeni v finale izbora perspektivnih držav, kar je pohvalno, saj ETU po različnih objektivnih merilih spremlja, katera država si to zasluži – spremljajo se uvrstitve atletov, kako se organizirajo tekme itd. Lani smo dobili to nagrado za prvo mesto in bomo videli, kako bo letos. Se pa redko zgodi, da katera država nagrado dobi dve leti zapored. Za slovenski triatlon je zelo dobro predvsem to, da smo zraven.«

S kakšnimi težavami se srečujejo triatlonske zveze v drugih državah ?

»S podobnimi kot pri nas – torej kako zagotoviti dovolj denarja za financiranje vrhunskega triatlona in drugih programov, kako pravilno usmerjati vrhunski triatlon in kako usmerjati mlade talente. Jasno je, da če imajo več državnih ali evropskih sredstev, te projekte lažje speljejo.«

Kaj pa triatlon kot posel ?

»Ja, Slovenija je v tem primeru res še v razvoju, kar je logično, saj je tudi sam šport mlad – nenazadnje je na OI šele od leta 2000, naša edina olimpijka Mateja Šimic pa je prvič na OI nastopila leta 2012 v Londonu. Zanimivo je, da so nekatere države sprejele medse poklicne organizatorje tekem, ki sicer s sami panožnimi zvezami nimajo veliko skupnega. Vendar so očitno našli nek dober model sodelovanja. To v prihodnosti čaka tudi našo zvezo, saj je Slovenija kot lokacija idealna za razvoj športnega turizma. Zato se lahko od profesionalnih organizatorjev tekem še veliko naučimo.«

Dal si mi zanimivo iztočnico – očitno bo treba v triatlon privabiti več strokovnjakov na vseh področjih, da ne bo vse skupaj slonelo na nekaj entuziastih ?

»Da, saj so v preteklosti entuziasti iz različnih klubov vlekli voz naprej. To je problem in iskreno rečeno, ne vem kaj bi se moralo zgoditi, da bi se iz tega izkopali ven. Lahko vzamemo za primer 70.3. Ironman, ki se bo zgodil 23.9. 2018 v Kopru, in tukaj bi izpostavil dva vidika triatlona, ki sta pomembna.«

Katera ?

»En del triatlona sloni na entuziastih in emocijah, drugi del pa je poslovni. In naravnost odlično je, če oba vidika stopata skupaj z roko v roki. Zato ne smemo in ne moremo pričakovati od organizatorjev slovenskih tekem, da to počnejo samo zaradi navdušenja in promocije triatlona. To je sicer vse hvale vredno, a mora obstajati meja. Vsak klub ima seveda interes, da nekaj zasluži ter denar nato vloži v razvoj kluba, mlade kategorije, nakup opreme, financiranje atletov iz socialno šibkejših družin itd. Po drugi strani pa si seveda ne smemo dovoliti, da bi klubi delovali izključno kot podjetja in da bi gledali samo na dobiček.«

Zakaj ?

»Ker bi drugače izgubili tisti pozitiven športni duh, ki pa je pri triatlonu zelo pomemben. Ko enkrat tega ne bo, ne samo da okus tekme ne bo isti, ampak lahko kakšna tekma postane tudi nevarna. Triatlonska tekma ima čvrste zakonitosti, kot je kakovostno varovanje, zapore cest, zdravstvena oskrba itd., skratka, vse to je treba plačati, da bo triatlonska tekma zares varna in kakovostna. V vsem tem se morajo organizatorji obnašati tržno, profesionalno, kar pa je v lokalnih okoljih za marsikoga težko…A brez tega tekem ne bomo mogli dvigniti na višji nivo. Primerjati se je potrebno z najboljšimi, ne le biti zadovoljen, da je naša tekma imela 5 tekmovalcev več kot tekma v sosednji vasi, če malo karikiram. Veliko slovenskih triatloncev se namreč že udeležuje tekem v tujini, zato pričakujejo več. In tu jim dam popolnoma prav.«

Ali je uvedba super pokala za leto 2018 korak v to smer ?

»Vsekakor je super pokal način, kako bomo na zvezi poskušali določiti najboljše organizatorje in tekme. Korak naprej je tudi nagradni sklad za zmagovalce super pokala, za zdaj pa se pogovarjamo o znesku od 4.000 do 5.000 evrov. Nagradni sklad bo enakovredno razdeljen tako na ženski kot moški del, dobili pa ga bodo prvi trije uvrščeni oziroma uvrščene triatlonke.«

Večja bo tudi udeležba na teh tekmah, kajne ?

»Da, saj bomo na ta način lažje motivirali najbolj kakovostne slovenske triatlonce in triatlonke. Torej da se bodo v večjem številu udeležili državnih prvenstev v duatlonu, triatlonu in akvatlonu. Organizatorji, ki bodo izpeljali tekme super pokala, bodo lahko pridobili tudi večje število drugih tekmovalcev, ki se bodo želeli pomeriti z najboljšimi v Sloveniji.«

V preteklosti so bile finance na TZS urejene. Bo tako tudi v letu 2018 ?

»Osnovni cilj TZS je, da vsako leto s prihodki pokriva stroške ključnih projektov, poslovanja in nastopov na največjih tekmovanjih. V preteklem letu 2017 boste težko našli tekmovalca, ki bi lahko rekel, da ni mogel zaradi financ iti na kakšno tekmo. Vse začrtane projekte smo izpeljali, podobne načrte pa imamo tudi za prihodnje leto.«

Kakšen budžet predvideva zveza za leto 2018 ?

»Okvirno se načrtuje od 100.000 do 120.000 evrov celotnega proračuna na TZS. Od tega gre večino denarja za financiranje vrhunskega triatlona oziroma za financiranje tekmovalcev, ki se bodo udeležili kvalifikacij za Olimpijske igre v Tokiu leta 2020, ter tekmovalcev, ki bodo nastopili na največjih tekmovanjih v duatlonu, triatlonu in akvatlonu. V letu 2018 bomo prvič uvedli tudi sistemsko financiranje vrhunskih tekmovalcev, ki bo izpeljano v povezavi z njihovo kategorizacijo. Najboljši tekmovalci bodi tako že januarja letos obveščeni o tem, kakšna denarna sredstva lahko pričakujejo, v zvezi s tem pa bodo tudi podpisovali individualne pogodbe.«

Kaj pa nastopi na EP in SP ?

»V ta sredstva seveda niso vključeni nastopi na največjih tekmovanjih, kjer pa na zvezi krijemo celotne stroške za posameznega atleta. Kdo pa bo lahko nastopal na teh tekmovanjih, pa bo opisano v kriterijih oziroma v dokumentih, ki jih bo pripravil Programsko-strokovni svet.«

Olimpijske igre v Tokiu leta 2020 so vse bližje. Ali lahko realno pričakujemo udeležbo slovenskih triatloncev ?

»Moja realna ocena OI v Tokiu je 1 + 1, torej da bomo imeli triatlonca tako v moški kot v ženski kategoriji. Če bi nam to uspelo, bi bilo super. O imenih bi bilo ta trenutek prezgodaj govoriti, kar je po svoje zelo dobro.«

Kako to misliš ?

»Zelo enostavno, Ko smo prejšnja leta pripravljali projekt OI, je bila edina kandidatka Mateja Šimic. Za Tokio je krog za malenkost širši. Imamo nekaj mladih moških kandidatov, kot sta Matevž Planko in Domen Dornik. Pri dekletih sicer izstopa Eva Skaza, velik potencial je Tjaša Vrtačič, ki je za Tokio mogoče še premlada, v preteklih sezonah je dobro tekmovala Jana Koradej itd. Zato nas čaka zanimivo triletno obdobje. In maja letos, ko se pričnejo kvalifikacije tekme, bo malo bolj jasno, kakšne načrti imajo posamezni tekmovalci.«