Nataša Planko: » Z otroki ne more delati vsak, saj jih moraš imeti rad, poleg tega pa potrebuješ tudi avtoriteto.«

Kamnik, 10. november 2017

Šestinštiridesetletna Kamničanka Nataša Planko je športu zapisana že od mladih nog, ko je bila njena ljubezen med drugim tudi atletika. V njeni družini imajo šport na »dnevnem meniju«, saj je bil mož Tomaž do nedavnega član nadzornega sveta TZS, posebna zgodba pa sta oba sinova. Vsi poznamo Matevža, ki je največji talent slovenska triatlona, njegov brat Lovro pa je uspešen biatlonec.

Nataša, vaše delo in prosti čas je povezan z otroki, kajne ?

»Res je, saj zadnjih 20 let delam kot defektologinja, že enajsto leto pa v kamniškem klubu Trisport delam z otroki od prvega do tretjega razreda. Sem trener triatlona in mi je z našimi ciciji prav v veselje delati.«

Torej ste delala z vsemi mladimi talenti iz Kamnika, ki so sedaj tudi pri mladincih zelo dobri ?

»Poleg Matevža so pri meni začeli Tjaša Vrtačič, Jan Škrjanc, Domen Obreza…Vendar ko so otroci stari 6 ali 7 let ne gre za treninge v pravem pomenu besede. Predvsem dajemo veliko poudarka na plavanju. Pomembno pa je tudi, da otroci dobijo osnovno motoriko, saj je veliko igranja z raznimi rekviziti, veliko je gibalnih vaj, skratka, vadba mora biti za otroke poučna in zanimiva.«

Takrat se ne vidi, kdo je konkurenčen ali kdo je dober?

»Jaz nočem nikoli delati selekcije, ampak menim, da je vsak dobrodošel. Kakšen otrok potrebuje samo neko dejavnost, da se malo razmiga, drugi je recimo dober za vzdušje v skupini. Tega bi se morali bolj zavedati. Je pa fino, če vidiš kakšnega otroka, za katerega lahko rečeš – iz tega pa nekaj bo.«

Koliko je običajno otrok v taki skupini?

»Letos imam majhno skupino, jih je le 10, običajno pa jih je bilo okoli 15. Pozna se, da je v Kamniku še en klub.«

Poleg plavanja uporabljate še dvorano?

»Plavanje imamo dvakrat tedensko, enkrat tedensko pa suhi trening. Od oktobra do marca je trening enkrat na teden v telovadnici, z marcem pa začnemo zunaj. Gremo na kolo in začnemo s spretnostmi na kolesu. Manj je vožnje po cesti. Vozimo se po gozdovih, malo smo na stadionu, tečemo tudi po gozdu. Razvijamo hitrost in delamo na spretnosti, ne delamo toliko na vztrajnosti. Ker pa so prisotna tudi tekmovanja, kjer morajo otroci preteči tudi do 500 m, to tudi malce natreniramo.«

Otrokom najbrž predlagate, da gredo na tekme, starši se pa potem odločijo?

»Mi povemo, da je zaželjeno, da gredo na 5 tekem na sezono, ampak nobenega pa res ne silimo.«

Ko sem se pogovarjal s kamniškimi triatlonci, so vsi prišli v klub tako, da je nekdo nekoga poznal, ki že trenira in jih je to pritegnilo. Prav zanimivo.

»Res je tako. En otrok nam ponavadi pripelje še dva zraven. Zadnja leta pa je tudi tako, da se starši začnejo ukvarjati s triatlonom in potem pripeljejo še otroka. Otrokom mora biti šport všeč, ker je to vztrajnostni šport.«

Šola triatlona je prisotna v kar nekaj klubih. Če gledamo realno, je iz Kamniške šole triatlona prišlo veliko odličnih mladih triatloncev, od Matevža do generacije, ki prihaja za njim. Ste imeli kakšen drugačen pristop?

»Ne, naš pristop ni nič drugačen. Zelo dobro smo imeli narejene skupinice otrok. Imeli smo dosti trenerjev in vaditeljev, da smo lahko naredili različne skupine otrok. Takrat se je tudi v Ribnici začelo zelo dobro delati. Zdaj zelo dobro dela TK Ljubljana. Ne vem, če smo res toliko boljši, je pa res, da je sedaj v Kamniku ena močna generacija kadetov in mladincev. Opažamo pa, da nam pri večjih skupinah malce zmanjkuje znanja. Pa ne samo pri nas, ampak tudi drugje po Sloveniji. Primanjkuje dobrih šolanih trenerjev z izkušnjami.«

Res pa je, da z otroki ne more delati vsak?

»Ne, ne more vsak. Otroke moraš imeti rad, kljub temu pa moraš imeti neko avtoriteto. Čeprav sem po profesiji učitelj jaz v šoli drugače funkcioniram. Tukaj želim, da se pridejo otroci sprostiti. Če mi v šoli kdo ne dela, ga lahko kaznujem, tukaj ga pa ne bom.«

Pravilno, saj gre za prosti čas otrok.

»Tako je, otroci sem pridejo zaradi gibanja in zaradi veselja do športa. Težje je sodelovati s starši, kjer je ponavadi tako, da manjši kot so otroci, več moraš delati s starši. Starši so včasih tudi naporni in imajo določene zahteve. Eni hočejo že zdaj, torej v prvih razredih osnovne šole, nekaj narediti iz svojih otrok. Drugi imajo preveč razvajene otroke in se jim smilijo. Jaz pa pravim, da otroci marsikaj zmorejo, samo treba jim je dovoliti, da se razvijejo.«

Triatlon prav gotovo ima perspektivo, če se bo z otroki delalo na tak način, in dobro je, da v tej smeri sledi vedno več klubov.

»Problem je plavanje, ker ni bazenov. Če bi bilo več bazenov, bi bilo tudi več klubov. Jaz imam svojo skupino, dvakrat tedensko od 19:30 – 21:00, ker ne dobim druge ure. Plavamo v invalidskem domu v Kamniku, kjer je 16-metrski bazen. Meni veliko staršev reče, da je prepozno, in je res prepozno. Ko sta bila moja otroka majhna, nista nikoli hodila spat tako pozno.«

In kako to uredite s starši ?

»Mi smo dogovorjeni, da če ima otrok navado, da gre okoli 21. ure spat, naj starši prinesejo s seboj kakšen rogljiček in kakav, tako da se lahko že po treningu oblečejo v pižamo. Nekateri starši res tako delajo in gredo otroci po treningu takoj spat. Saj se grozno sliši, ampak tako je. Petek ni problem, torek pa je.«

V Kamniku v vašemu klubu Trisport delate samo vi z otroki?

»Pomagata mi še dve punci, Metka Mozetič in Liza Uršič. Obe sta vaditeljici, Metka je še profesorica športne vzgoje.«