Mojca Hafner: »Težko je uskladiti delo zdravnice in triatlon, vendar mi je uspelo.«

Škofja Loka, 8. november 2017

Škofjeločanka in reprezentantka Slovenije, 27-letna Mojca Hafner (TK Olimpija), je letos uspešno združila svoj poklic (končala je študij medicine in uspešno opravila strokovni izpit) ter udeležbo na nekaterih tekmah srednjega in dolgega triatlona doma in v Evropi.

Zakaj je bila sezona po mnogih značilnostih posebna in včasih nenavadna, pa nam je Mojca zaupala v kratkem pogovoru.

Mojca, zakaj je bila letošnja sezona drugačna od prejšnjih ?

»Ja, predvsem zato, ker je bila sezona nekje do meseca maja sploh pod vprašajem. Takrat sem namreč končala pripravništvo in opravila strokovni izpit iz mojega poklica v bolnišnici Jesenice, saj sem končala študij medicine.«

Torej ti je uspelo ?

»Da. Težko je uskladiti delo zdravnice in triatlon, vendar mi je uspelo. Tako sva s trenerjem Rokom Bizjakom šele konec aprila in v začetku maja naredila plan priprav in tekem. Takrat, ko sem pričela z resnimi treningi, sem se tudi prijavila na Ironman Emilia Romagna, ki je bil septembra v Italiji.«

Torej si dejansko iz počitka prišla v plan treningov, ali kako ?

»No, to ravno ne. Pozimi sem ogromno delala, vsak dan sem se vozila iz Škofje Loke na Jesenice in nazaj, tako da časa za kakšen resen trening ni bilo. Trenirala sem zgolj za sprostitev in za to, da ohranim neko osnovno kondicijo, in to takrat, ko mi je dopuščal čas.«

Kako pa so izgledale priprave ?

»Kar zadeva same priprave, sem v povprečju od konca aprila naprej trenirala približno 16 ur na teden.«

In kdaj je bila prva tekma ?

»V drugi polovici julija sem se udeležila polovičke Trumer triatlon v Avstriji, ki sem jo vzela kot trening tekmo. Tekma še zdaleč ni bila idealna, saj sem imela že v vodi težave. Temperatura v vodi je bila namreč ravno na meji za neopren. Navajena sem plavati bolj v mrzli vodi, zato me je v plavanje v neoprenu kar dodobra »skurilo«. Pomembno mi je bilo, da tekmo izpeljem do konca, čas niti ni bil tako pomemben, tekmovala sem nekaj več kot 5 ur.«

Kdaj si imela pred tem zadnjo tekmo ?

»Lani na Havajih. Seveda se mi je poznalo, da sem ven iz tekmovalnega ritma, po drugi strani pa sem vedela, da vrnitev ne bo tako lahka.«

Naslednja tekma je bila v Bakovcih, kjer si zmagala.

»Res je, zmagala sem v polovički v ženski kategoriji, s čimer sem bila zadovoljna, saj sem bila sredi napornih treningov. To se mi je poznalo predvsem na tekaškem delu.«

In nato Ironman v Italiji ?

»Tako je, 23. septembra v Italiji, Emilia Romagna.«

Pripravljenost je bila vse boljša ?

»Da, za to tekmo sem bila res dobro pripravljena, celo bolje kot lani. Na žalost pa sem kakšnih 10 dni pred tekmo zbolela, dobila sem virozo, tako da sem za nekaj dni obležala v postelji. Do prihoda v Italijo je bilo vse v redu, nato pa naju je oba z Rokom par dni pred tekmo začelo boleti grlo, sinusi itd. V petek, dan pred tekmo, pa sploh nisem vedela, če bom drugi dan nastopila. Kljub temu sem se zjutraj tako dobro počutila, da sem vseeno štartala.«

In kako je šlo ?

»V vodi sem se počutila zelo dobro, saj sem plavala 1 uro in 17 sekund, kar je zame vrhunski rezultat. Na kolesu sta bila dva kroga, in po prvem krogu sem se počutila dobro in zelo v redu. V drugem krogu kolesa pa je prišla bolezen do izraza, tako da me je popolnoma odrezalo in sem izgubila tempo. Na začetku teka me je bolela glava, sinusi itd., vendar sem kljub temu nadaljevala.«

Glavna konkurentka za zmago v tvoji kategoriji je odstopila, kajne ?

»Da, zato sem tekla veliko bolj sproščeno, maraton sem odtekla 3.54, vmes sem tudi veliko hodila. Končni čas je bil 10.27, dobila pa sem »slot« za Havaje za oktober 2018, kar je bil tudi moj glavni cilj sezone.«

To je bila dobra napoved za DP v Poreču, kajne ?

»To je sicer res, po drugi strani pa je bila polovička v Poreču že tri tedne po Ironmanu, Vsekakor sem imela premalo časa za kakovostno regeneracijo. V vodi sem plavala slabše in se nisem najbolje počutila. Bolje mi je šlo na kolesu, kjer sem počasi zmanjševala zaostanek za vodilnimi dekleti. Nato pa se mi je prvič v življenju zgodil nesrečni padec na kolesu.«

Kdaj se je zgodil padec ?

»V drugem krogu kolesa, nekje na 20 km. Čez bankino sem normalno zapeljala, nato pa me je pri doskoku s kolesom dobesedno zabilo v tla in sem padla. S čelado sem zadela v robnik, hvala bogu me je čelada rešila pred hujšo poškodbo. Nisem bila v nezavesti, so me pa takoj imobilizirali in odpeljali na pregled v bolnišnico. Imela sem lažji pretres možganov, kakšnih hujših posledic pa padec k sreči ni pustil.«

Sedaj sledi počitek. Kaj potem ?

»Sedaj se mi zaradi padca še malce vrti, vendar sem že povsem v redu. Konec novembra začnem s pripravami za novo sezono. Za leto 2018 je glavni cilj čim boljša uvrstitev na Havajih. Verjetno bom šla na kakšno polovičko in na maraton, sem se pa že prijavila na Ironman v nemškem Rotu, ki bo 1. julija prihodnje leto. Novembra začenjam z rednim delom na področju medicine v Škofji Loki, tako da bom morala dobro prilagoditi službene in športne obveznosti.«