Aleš Suhadolnik: »Triatlon nima perspektive samo v Ajdovščini, ampak tudi drugod po Sloveniji.«

Sežana, 11. oktober 2017

Sežančan Aleš Suhadolnik, ki je letos dopolnil 40 let, je že od mladih nog zapisan športu. Zadnjih 15 let je triatlon stalnica v njegovem športnem življenju.

Po trenerski plati je zelo aktiven v TK Ajdovščina, od letošnjega marca pa je tudi član Programsko-strokovnega sveta na Triatlonski zvezi Slovenije.

Aleš, kdaj je triatlon prvič stopil v tvoj vsakdan ?

»Bil sem star okoli 25 let, ko sem se seznanil s tem športom. Takrat je bil Triatlon za vsakogar organiziran v Kočevju. Moj prijatelj je šel takrat tja, jaz pa z njim. Takoj sem padel v ta šport in od takrat sem notri.«

Od takrat ves čas tekmuješ?

»Začel sem s kratkimi šprinti. Nato sem prišel do te faze, da sem po 3-4 letih nastopil na prvem Ironmanu. To je bilo leta 2007. Takrat sem videl, da od triatlona ne bom živel na ta način, da bi bil tako dober, da bi dosegel visoke rezultate. Rekel sem si: najprej moram zaslužiti denar, da se bom lahko na stara leta šel triatlon. V policiji sem bil zaposlen sem 22 let. Zadnjih 10 let sem delal kot inštruktor za policista.«

Kaj počneš sedaj ?

»Od prvega oktobra nisem več na policiji, ker sem dobil službo drugje. Na Univerzi na Primorskem sem višješolski sodelavec in bom tam delal kot asistent v Izoli, na programu aplikativna kineziologija.«

Kdaj je bil tvoj zadnji Ironman ?

»Pred desetimi dnevi, ko sem nastopil  Barceloni.«

V Barceloni si imel čas 8:55?

»Da.«

Vrniva se na tvojo trenersko vlogo v Triatlon klubu Ajdovščina. Kdaj si začutil, da bi lahko bil trener?

»Od nekdaj sem svetoval drugim. Pri teku sem bil boljši od ostalih in velikokrat so me ostali spraševali za nasvete, kako boljše in hitreje teči. Leta 2010 sem začel študirati na aplikativni kineziologiji. S študijem je tako raslo tudi znanje in vse skupaj je naneslo na to, da sem začel delati v trenerskih vodah. Pravo trenerstvo pa se grem zadnji dve leti. Nimam narejenih nobenih stopenj za trenerja, ampak imam znanje iz magisterija iz aplikativne kineziologije.«

Trener si v Triatlon klubu Ajdovščina?

»Ne, trener sem prek svojega podjetja. V Triatlon klubu Ajdovščina sem bolj svetovalec. Imam podjetje Jes Tim. Do sedaj sem prednostno delal terapijo za invalide. Z gibanjem sem pomagal invalidom in tako tudi sedaj pomagam pri gibanju prek svojega podjetja.«

Kaj pomeni biti svetovalec v klubu ?

»To pomeni, da svetujem, kako pristopati k treningom teka, kolesa in plavanja. Kar se tiče same izvedbe treninga, da bi recimo stal zraven, ko trenirajo na stadionu, pa ne, tega ne delam.«

S katerimi trenerji sodeluješ v klubu ?

»To so predvsem Tine Lavrenčič, Marko Bone, Uroš Medvedec.«

Kako gledaš na preporod TK Ajdovščina, ki je v petih letih dosegel velik napredek ? Začeli so iz ničle in prišli na veliko število otrok in članov. Očitno triatlon ima perspektivo.

»Absolutno. Ne samo v Ajdovščini, ki je zelo majhno mesto, ampak tudi drugod po Sloveniji. Ob takem pristopu, kot ga imamo v Ajdovščini, ima triatlon še večjo perspektivo v večjih mestih. Tu smo super ekipa. Bil sem že v veliko klubih in nikjer se mi ni zgodilo, da po treningu, ko nas je 20 na plavanju, nas je potem 18 na pijači. Dosti se družimo, zabavamo, Uroš se zelo trudi z organizacijo tekem, tudi če ni dovolj prijavljenih, vendar nas taki dogodki člane združijo. Mislim, da je druženje po treningu tisto, kar nas dela dober tim.«

Triatlon je zdrav in lep slovenski šport, ki vsebuje plavanje, kolo in tek. Zakaj misliš, da ima lepo perspektivo v Sloveniji?

»Točno zaradi tega, ker je lep šport, je popularen, saj se njegova popularnost dviguje. Ni tako obremenjujoč, kot če bi se šel samo en šport. Če bi trenirali samo tek, je večja možnost poškodbe, kot če izmenično treniraš tri športe. Res pa je, da če treniraš triatlon na visokem nivoju, zaradi večje količine treninga pride do večje obremenitve. Pri triatlonu se trening razdeli na tri športe in je zato primeren tudi za rekreativce. Vsak teden lahko treniraš drugače in si treninge razdeliš. Nekdo, ki dela samo po tri treninge na teden, se lahko že udeleži kakšnega triatlona za vsakogar.«

Vedno več otrok prihaja v triatlon in vidimo, da so šole triatlona zelo pomembne.

»To je osnova, če želimo imeti v Sloveniji ljudi, ki se bodo ukvarjali s športom. Potrebno je delati z otroci, kar pa ni lahko.«

Si član programskega sveta TZS. Če pogledaš širše na vse tekmovalce v Sloveniji, ali imamo kandidate za OI?

»Absolutno imamo. V Sloveniji je recimo problem z bazeni, ker nimamo nobenega velikega bazena, da bi lahko perspektivni triatlonci nemoteno trenirali. Vse se je začelo precej pozno. Pričakujem, da bomo čez dva OI cikla imeli dosti več kandidatov. Zdaj je situacija taka, da imamo malo odličnih atletov in da je z njimi treba delati kakovostno.«

Kaj to pomeni?

»To pomeni, da je treba že zelo zgodaj bolj sistematično pristopiti k treningu in narediti neke dolgoročne cilje, ki bodo dolgi vsaj 8 let. Vsaj dva cikla vnaprej je treba razmišljati. Na tak način gradiš nekoga, ki je star 14-15 let. Ne moremo nekega perspektivnega otroka, ki ima 14 let, prepustiti še 4 leta samo klubu. Jaz mislim, da je treba z njim delati sistematično tudi s pomočjo TZS in njenih trenerjev.«

Torej misliš, da je priložnosti za razvoj triatlona v Sloveniji še veliko?

»Ogromno. Jaz vedno razmišljam na ta način, da je bazen pomemben. Ko imaš talente in če znaš z njimi pravilno delati, lahko iz njih narediš vrhunske tekmovalce. Imamo vrhunske atlete, kot so na primer Mateja Šimic, David Pleše, Denis Šketako, Domen Dornik, Jaroslav Kovačič, Jana Koradej…, veliki talenti so Eva Skaza, Matevž Planko, Tjaša Vrtačič… Mislim, da se da natrenirati kolo in tek. Po drugi strani pa je plavanje osnova. In če prepozno začneš ter nisi na vrhunskem nivoju, lahko tukaj nastane velik problem.«