Miha Rojc: »Trenerji morajo imeti jasno željo in vizijo, kaj želijo s treningi doseči.«

Kamnik, 12. september 2017

Šestindvajsetletni Kamničan Miha Rojc (27 let bo dopolnil 20. oktobra letos), glavni trener v TK Utrip, je že od mladih nog zapisan športu.

Kot trener v TK Utrip uspešno usklajuje trenersko delo in študij, saj oktobra začne z drugim letnikom magisterija kineziologije. Diplomiral je iz teme “Pojavnost poškodb v slovenskem triatlonu”, ki je bila raziskovalne narave. Pri tem mu je pomagala tudi Triatlonska zveza Slovenije z razpošiljanjem ankete, rezultate raziskave pa lahko triatlonci preberejo na: https://www.fsp.unilj.si/COBISS/Diplome/Diploma22090140RojcMiha.pdf.

Kako to, da si se sploh odločil, da se najprej preizkusiš kot tekmovalec v triatlonu, potem pa kot trener?

»To je bil splet okoliščin, saj sem leta 2004 še vedno igral rokomet. Treningi so bili v Ljubljani in ker so bili v poznih nočnih urah, nisem imel organiziranih prevozov na trening. Zato sem se odločil za drug šport. V Kamniku se je takrat začel triatlon bolje razvijati kot prej. Sem tista prva generacija mlade šole triatlona v Kamniku.«

Si kaj tekmoval?

»Tekmoval sem od leta 2004 do 2009, torej da je bilo res aktivno. Zdaj tekmujem posamezne tekme, ampak čisto iz rekreacijskega vidika in malo tudi za vzor mlajšim. Res pa je, da so mlajši že tako močno napredovali, da ne gre več samo za vzor, ampak za pošteno borbo.«

Kdaj si se pa odločil, da boš šel na Fakulteto za šport in da se boš ukvarjal s trenerstvom?

»V bistvu do zadnjega trenutka nisem vedel, kam bi šel. Vedel sem, da bi rad študiral nekaj v zvezi s športom, nisem pa vedel, če je Fakulteta za šport pravi naslov. Profesor v šoli ne želim biti in potem sem se odločil za smer kineziologije, ki je bila takrat razpisana prvo leto. To je znanstvena veda o gibanju človeka. Proučuje samo delovanje nanj in preventivo ter rehabilitacijo vadbe po poškodbah. To se mi je zdela dosti zanimiva smer. V Evropi in v svetu je ta študij zelo priznan.«

Katero stopnjo za trenerja imaš za triatlon?

»Opravil sem stopnjo trener triatlona Ampak s tem, ko sem diplomiral na Fakulteti za šport, sem trener 4 stopnje, trener specializant, po opravljenem magisteriju pa bom imel 5. stopnjo, ki je najvišja.«

Koliko časa že treniraš v klubu?

»V triatlonskem klubu sem že od leta 2004 dalje, kot trener pa 8 let.«

Najbrž si tudi sam kot trener rastel. Če primerjaš svoje prve dni trenerstva in danes, je sigurno razlika….

»Bilo je veliko plavalnih tečajev, šola v naravi…. V klubu sem začel leta 2009, ko sem šel ravno na fakulteto in sem imel probleme s poškodbo ramen. Potem je prišla še fakulteta in z njo povezane obveznosti. Na fakulteti pa res težko usklajuješ vse skupaj, če nimaš kategorizacije A.«

Kdaj je nastal klik, da želiš biti trener ?

»Odločil sem se, da se bom posvetil trenerskemu delu, ker me zelo veseli delati z mlajšimi. V začetku so bile to cici skupine, danes pa imam skupino na super sprint distanci od 11. leta dalje. Pomagam tudi kot kondicijski trener, svetujem vadbe po poškodbi tudi pri ostalih članih, potem imam tudi tekaške vadbe in kondicijske vadbe rekreativnih oseb. Delo v glavnem sloni na meni in na Urošu Semetu.«

Kateri so vaši najbolj znani varovanci v klubu?

»Najbolj znana sta Maruša Klemenc in Mark Mandič. Uroš Seme je uspešen bivši triatlonec. Nismo neka neznanka, se je pa v treh letih pokazalo, koliko se da narediti, če se dela konstantno, če se dela z željo po napredovanju in z dobro voljo in če imaš jasen cilj in vizijo.«

Letos si bil na ETU kampu, najbrž si bil že na kakšnih tekmah v tujini. Kje vidiš razliko med slovenskim in tujim triatlonom oziroma ali je samo okolje v tujini bolje pripravljeno za razvoj tega športa ?

»Glede na samo količino triatloncev in glede na odstotke vidim, da smo tam kot tujina. Razlika se dela le v tem, da imajo večjo količino otrok in tekmovalcev. Mogoče imajo več podpore okolja pri organizacijah tekme, kajti pri nas je zelo težko zapirati državne ceste.«

Kje so največje razlike ?

»Največja razlika je na tekmah, kjer imajo večjo udeležbo triatloncev. Ampak to je zato, ker imajo večjo količino tekmovalcev. V določenih segmentih pa v Sloveniji delamo bolj pametno. Pri nas recimo manjka deklet, saj punce v najstniških letih začnejo zanimati bolj ženstvene stvari, čeprav so na karakterni ravni dekleta bolj pripravljene trpeti na treningih kot fantje. Vsaj take izkušnje imam jaz.«

Kje vidiš glavne razloge za uspešni sezoni Marka Mandiča in Maruše Klemenc?

»Pri Maruši je pomembna njena karateristika, njena osebnost. Je zelo borbena, tekmovalna, željna dokazovanja, je zelo marljiva in zelo organizirana. Maruša študira medicino in da poleg študija tako organizirano usklajuje še velike količine treninga, lahko samo rečem kapo dol. Ta preskok pri Maruši in pri Marku se je naredil predvsem s prihodom Uroša.«

Kaj pa Mark ?

»Mark je še mlad. On se je v svoji kategoriji malce pozneje razvil. Je tako, da sta lahko dva fanta enako stara, pa je eden razvit prej kot drugi. Za triatlonce se pa ve, da se dejansko stanje pokaže po 20 in 24 letu, torej kaj se je v preteklosti naredilo. Lahko je recimo nekdo zelo uspešen mladinec na kratek rok. Kasneje pa se bo izkazalo, da se je delalo preveč in da lahko posameznik pregori oziroma je podvržen večji možnosti poškodb.«

V Sloveniji imamo zelo dobre mladince, ki so konkurenčni na tekmah v tujini. Vprašanje pa je, kako bodo konkurenčni med člani…

»Mene ravno to skrbi, da ne bi pri določenih tekmovalcih prišlo do tega, da bi se izkazalo, da je zdaj preveč vsega. Preveč količine in intenzivnosti, ker tega ne moreš v nedogled dvigovati. Svetoval bi, da v mlajših kategorijah dajo čimveč poudarka na pravilni tehniki in pravilnih izvedbah vseh gibanj. Stopnjujejo naj postopoma.«

Vidiš svetlo prihodnost slovenskega triatlona?

»Verjamem, da je svetla prihodnost, če se bo le pametno delalo. Tu bo pomemben izobražen kader, torej da ima trener občutek za delo z ljudmi. Da imajo trenerji željo in jasno vizijo, kaj želijo s treningi doseči.«

Se vidiš dolgoročno v triatlonu?

»Da, vidim se. Imam željo, da v tem športu ostanem, je pa res, da bomo videli, kaj bo čas prinesel. Verjamem, da z dobrim delom vseh nas lahko triatlon še razvijemo v dobro vadečih.«

Se ti zdi realen cilj, da imamo triatlonca/ko na Olimpijadi 2020?

»Po eni strani je to realen cilj, po drugi strani pa je to zelo nehvaležno napovedovati. Ena majhna poškodba lahko vse pokvari. Bomo videli, kako se bo odvijalo. Odvisno je tudi od tega, če bodo tekmovalci zdravi, če bodo sledili trenerskim navodilom, če se bodo primerno regenerirali, če se po treningu dobro spočijejo. Če se vsega tega ne upošteva, lahko pride do pregorelosti. Vendar trener ni za to kriv, če tekmovalec ne upošteva, da se je po treningu potrebno spočiti in naspati. Nekdo, ki bo športno usmerjen, ki ima osredotočenost na tak uspeh, verjamem, da mu lahko uspe.«