Klemen Bojanc: »V tujini sta moja vzornika Frodeno in Luis, doma pa Pleše in Planko.«

Preserje pri Radomljah, 9. junij 2017

Klemen Bojanc

Osemnajstletni Klemen Bojanc (19 let bo dopolnil 7. oktobra letos), ki v živi v Preserjah pri Radomljah, velja za enega največjih talentov slovenskega triatlona in je tudi redni član slovenske mladinske triatlonske reprezentance. Letos je zadnje leto mladinec. Zadnja štiri leta je obiskoval naravoslovno gimnazijo v Kamniku, zdaj ima maturo.

Pred pomembnimi nastopi v letošnji sezoni smo se s Klemnom pogovorili o tem, kaj pričakuje in kako nasploh razmišlja o svoji triatlonski prihodnosti.

Klemen, kje si prvič slišal za triatlon kot otrok?

»Šest let sem treniral nogomet, potem pa mi je postal preveč dolgočasen šport. Imel sem soseda, ki se je ukvarjal s triatlonom. Oče se je že prej ukvarjal s tekom in kolesom. Potem sem treniral nogomet in triatlon skupaj. Začel sem na 12-ti rojstni dan v Kamniku.«

Kot otrok ste se najbrž bolj igrali kot trenirali triatlon ?

»Da. Moj prvi trener je bil Aleš Sušnik. Bilo je veliko igre. Takrat sem začel resno plavati. Ko sem pri 12-ih letih skočil v vodo, nisem mogel preplavati 25 metrov.«

Kdaj si začutil, da bi bil triatlon lahko malo bolj pomemben v tvojem življenju?

»Ko sem prišel pod okrilje trenerja Grega Zoreta. Z Matevžem Plankom sva bila takrat še malo premlada, ampak sva v sklopu reprezentance hodila z njimi na priprave v Medulin. Veliko sem bil na pripravah z Davidom Plešetom, Matejo Šimic itd., in z ostalimi članskimi reprezentanti. Opazoval sem jih na pripravah in to je tisto, kar te potegne zraven.«

Kdaj si postal reprezentant?

»Ko sem bil v devetem razredu osnovne šole, je bila prva tekma za reprezentanco v Holdnu, star sem bil 15 let. Štafete so bile. Bili smo jaz, Planko in Kaplan. To je bila prva tekma.«

Zakaj ti je všeč triatlon?

»Ker je to zelo razgiban šport. Recimo danes sem plaval, potem grem na tekaški trening. Združeni so trije športi, in se jih ne naveličaš. Pa ni samo tek, kolo in plavanje, ampak je tudi fitnes. Imaš veliko opcij.«

Letos so tvoji rezultati zelo dobri. Kamor koli prideš, si med prvimi. Kje si  bil letos vse na tekmah ?

»Na Ptuju, potem so bile tri tekme v Italiji (Lignano, Lagodi di Manerva in Cavallino). V Cavallinu sem bil 4, v Lignanu 5-6, v Manervi 6. To je čisto drugače kot v Sloveniji. Člani so močnejši, res so taki kot pri nas recimo Jaroslav Kovačič. Dobro odplavajo, na kolesu so še vedno dobri in tudi na teku. No, na teku jih mogoče mi mlajši prehitimo, ampak vseeno so zelo dobri.«

Ali je tek je tvoja najboljša discipina ?

»Letos sem zelo napredoval pri teku. Prejšnja leta sem tekel sam, tudi kakšno stvar sem moral narediti sam in ni bilo dovolj kakovostno. Letos pa sem veliko več tekel planirano, več kilometrov v hitrejšem tempu.«

Imaš kakšen plan za EP v Kitzbuhlu ?

»Slišal sem, da če se uvrstiš med 38, greš avtomatsko na SP, ki bo septembra v Rotterdamu. Moj primarni cilj se je torej uvrstiti med 38 najboljših. Letos sem zadnje leto mladinec. Kitzbuhel bo hkrati moje prvo in zadnje EP. Rad bi, da se mi poklopi plavanje, ker je potem vse lažje. Bolj si motiviran v nadaljevanju tekme.«

Kje se vidiš v prihodnosti ? Kmalu boš šel iz mladinske v članske vrste. Kje lahko še napreduješ?

»Rezervo imam še na plavanju. Saj sem veliko treniral plavanje, ampak so bili ti treningi velikokrat prekratki, s premalo kilometrine. Pri tem mi je pomagal plavalni trener Vučo, ki je plavalni trener v klubu. Tri tedne sem plaval pri njem in sem videl, da sem v tem času naredil napredek. Prej sem treniral pri Bizjaku in ko smo se razšli, nisem imel nobenega trenerja. Vučo me je vzel k sebi in mi je potem uredil, da sem začel plavati pri Iliriji. To je super. Vsako jutro imam možnost plavanja. Plavalcem takoj zjutraj ne paše preveč plavati, tako da imam zjutraj svojo progo in trenerja, ker ni gneče. Preplavam od 4,5-5,0 km in se pozna.«

Letos boš star 19 let. Se vidiš v prihodnje v triatlonu?

»Definitivno bi rad to leto nekaj konkretnega dosegel v triatlonu in da vidim, ali je to to. Potem se bom odločil. Pripravljen sem tudi pavzirati eno leto fakultete in se posvetiti triatlonu. Potem bi se dokončno odločil in če imam opcije za vnaprej. Dva olimpika sem do sedaj že opravil, enega lansko leto in enega letos v Portorožu. Je razlika. Bolj mi ustrezajo daljši triatloni. Zanima me za vnaprej polovični ironman, mogoče kasneje ironman. Letos, ko sem napredoval, bi tekel 10 km recimo okoli 33 minut.«

Tvoja zgodba se bo torej nadaljevala v Kamniku. Treba bo še veliko trenirati. Kateri so tvoji vzorniki?

»Od tujih sta Jan Frodeno in Vincenc Luis. Slednji predvsem zato, ker je bolj močan in ni tisto klasično suh. Tako kot jaz, ko nimam tiste klasične triatlonske postave, sem velik, malo sem »razbacan«. (smeh) Od domačih mi je največji car  David Pleše. Ima karizmo. Tudi ko ga gledaš, kako dirka, se ga opazi. Močan je. Všeč mi je tudi, kako je uspešen moj prijatelj Matevž Planko. Planko je sotekmovalec in sva skupaj trenirala, na tekme hodiva skupaj in si veliko pomagava.«