Mateja Šimic: »Šele sedaj zares dojemam, kaj mi je uspelo v karieri.«

Ljubljana, 9. oktober 2017

Sedemintridesetletna Ljubljančanka Mateja Šimic, dvakratna udeleženka Olimpijskih iger (London 2012 in Rio 2106) in najuspešnejša slovenska triatlonka vseh časov, je že več kot leto dni v povsem drugem ritmu življenja, kjer vrhunski triatlon ni več toliko v prvem planu.

Kot poudarja, jo najbolj veseli, da lahko veliko več časa kot prejšnja leta preživlja s sinom Lukom. Kaj trenutno počne in kakšne načrte ima za prihodnost, nam je Mateja zaupala v kratkem pogovoru.

Dobro leto je minilo od OI v Riu. So tvoji spomini še sveži ?

»Od OI je več kot eno leto in šele zdaj sem začela razumevati, kaj sem naredila v zadnjih šestih letih, koliko tekmovanj je za mano, kakšne rezultate sem naredila… šele zdaj razumevam, da sem bila na OI. V tistem času, ko sem se pripravljala za prve in za druge OI, sem bila ves čas pod nekim pritiskom. Narejena sem bila na sekunde, vse je šlo tako hitro mimo, da sploh nikoli nisem imela časa razmišljati o čem drugem. Šele sedaj zares dojemam, kaj mi je uspelo v karieri.«

Kaj pa sedaj ?

»Letos je bilo pri razmišljanju nekako tako: »Vau, to sem naredila?« Zadnjič sem delala neko raziskavo in sem gledala svoje rezultate. Opazila sem, da sem bila na tekmah redno med top dvajset, praktično brez odstopov in moram reči, da je bilo teh šest let res uspešnih.«

Bi danes naredila kaj drugače ali je bilo vse tako, kot je treba?

»Zelo sem presenečena, ko sem videla, kako trenirajo druge reprezentance. Imela sem srečo, da sem začela delati s Francescom, ki je strokovnjak. V teh šestih letih sva naredila tako okolje, ki je bilo res primerno zame. V vseh stvareh sem se poizkušala izpopolnjevati. Ne govorim samo o treningu, tekmovanju in o protokolu pred tekmovanjem, ki sva ga ustvarila, ampak predvsem o drugih zadevah.«

O katerih zadevah ?

»Veliko sva dala na kakovostno prehrano, na regeneracijo, na fizioterapijo, gradila sva na znanih standardih: trening-počitek-trening-počitek. Te malenkosti štejejo zelo veliko. In ko se med seboj sestavijo, seštejejo v mozaik in potem tvorijo rezultat.«

Po OI si imela odmor, čez zimo pa si imela treninge in priprave. Kako je to potekalo?

»Po Riu sem vedela samo eno stvar, in sicer, da se za Tokio ne bom več pripravljala. Že v Riu sem bila najstarejša tekmovalka in že takrat je bilo težko tekmovati in biti konkurenčen, kar mi je sicer uspelo. Bila sem konkurenčna najbolj perspektivnim dvajsetletnim triatlonkam na svetu. Tudi čez zimo sem imela še veliko motivacije za trening.«

Kaj se je zgodilo ?

»Žal je čez zimo prišla na dan poškodba. Imela sem težave s stopalom. Praktično sem morala tri mesece prenehati s tekom. Po navodilu ortopeda sem začela v drugi polovici julija s tekaškimi treningi, ampak se je poškodba ponovila. Nismo namreč odkrili razloga, čeprav sem naredila veliko preiskav in obiskala najboljše specialiste pri nas. Trenutno čakam še drugo mnenje iz tujine.«

Te boli, ko treniraš?

»Da. Problem nastane pri teku, ko se začne povečevati količina treninga. Moramo ugotoviti, kaj je vzrok temu.«

Letos si bila na eni tekmi, in sicer na duatlonu v Italiji?

»Da, ampak sem že tam imela probleme. Potem sem v začetku septembra poskušala štartati en grand prix v Italiji. Pri plavanju in kolesarstvu sem bila čisto enakovredna in sem se borila za stopničke. Na teku pa so se že začele težave, ker me je začelo boleti in sem morala odstopiti. Tekmovala sem v šprintu in sem morala že po enem kilometru odstopiti zaradi bolečin.«

Kolo in plavanje pa si lahko normalno trenirala?

»Da, to sem lahko trenirala normalno. Tekaški trening pa sem delala po navodilih zdravnikov.«

Letošnja sezona je najbrž podrejena sanaciji te poškodbe?

»Da. Upam, da se bo to čimprej popravilo. Najprej bom poskrbela za zdravje, potem se bom pa naprej odločala, kako bom ravnala.«

Nazadnje si mi razlagala, da po končani karieri razmišljaš o karierni poti na področju biokemije. Kako je s tem?

»Letošnje leto sem se trudila, da bi začela delati kot biokemik. Mislila sem, da bo to potekalo hitreje. Nekaj stvari je sicer še odprtih, ampak še vedno ni nič konkretnega. Sem pa po novem spet študentka, in sicer na smeri Menedžment v športu. Ta študij je, skupaj z OKS, prvič organiziran v šolskem letu 2017/2018 in se ga veselim, ker je to nekaj novega. Univerza je v Mariboru in v Kranju. Spoznala sem tudi sošolce in vidim, da bo res zelo luštno. Veselim se novega izziva, bom pa sigurno še naprej poskušala dobiti neko zaposlitev na področju, kjer sem diplomirala. Glede tekmovalne kariere se moram še odločiti, kaj bom. Želim pa si delati z mlajšimi triatlonci, rada bi jim pomagala, da bi šli po moji poti, torej da bi koga videli v Tokiu 2020.«

Na kakšen način ?

»Dejstvo je, da sem edina v Sloveniji v triatlonu, ki ima tovrstne izkušnje. Vem, kakšna je pot, na kaj je treba biti pozoren. Torej ne samo na tekmovanje, ampak na celoten športni napredek. So mali detajli, ki sem jih že prej omenila in ki zelo vplivajo na rezultat. Včasih se nekatere stvari spregledajo, ampak na koncu je res treba dati zelo veliko poudarka na malenkosti.«

Če pogledamo realno, sta vidva s Francescom edina dva, ki vesta, kako je priti v triatlonu na OI.

»Da, Francesco še zdaj deluje na isti način. Je neke vrste menedžer nacionalne ekipe, torej svetovalec trenerjem in tekmovalcem. Letos je bil na več tekmovanjih, kot sva bila prej midva skupaj v vseh letih.«

Sta še vedno v stikih, je on še vedno tvoj trener?

»Da, še vedno je moj trener.«

Vsi vemo, da imamo nadarjene triatlonce, ki so na dobri poti, velikokrat pa se jim tudi zalomi.

»To so te začetniške napake, o katerih jaz govorim. Če imaš nekoga, ki ga usmerjaš, ni potrebno iti na tekmo na drugo stran sveta, da začneš delati začetniške napake. S seboj je potrebno imeti osebo, ki se na to spozna in ima izkušnje, torej ti lahko svetuje. Imaš dve izbiri: ali se naučiš na svojih napakah ali pa poslušaš nekoga, ki ima izkušnje in se temu izogneš, kar je boljša pot. S tem lahko veliko pridobiš. Jaz tukaj vidim lepo priložnost, da bi svoje izkušnje predala mlajšim.«

Imaš status slovenskega športnika in si zaposlena v slovenski vojski ?

»Da. Pogodbe podaljšujemo za eno leto in do naslednjega leta sem še vedno zaposlena v Slovenski vojski.«